1.del, četrtega dela

MOJ DRAGI PELINKO

amaterski predlogi v tvojem zadnjem pismu me opozarjajo, da je skrajnji čas, da ti izčrpno pišem o tej mučni zadevi, molitvi.

Lahko bi si bil prihranil pripombo, da se je moj nasvet glede na
njegove molitve za mater ?izkazal kot izjemno
ponesrečen". Ne spodobi se, da bi nečak na tak
način pisal stricu - in tudi ne skušnjavec začetnik
načelniku oddelka. Razkriva pa tudi tvojo nepri-
jetno željo, da bi se znebil odgovornosti; navaditi
se moraš, da nosiš posledice svojih lastnih
spodrsljajev.

Najboljše je, kadar je to mogoče, če pacienta
povsem odvrneš od resnega namena, da bi molil.
Če je odrasel človek, ki se je pred kratkim znova
spreobrnil k Sovražnikovi stranki, kakor tvoj
mladi mož, se to najbolje opravi s spodbujanjem,
naj se spomni, ali naj misli, da se spominja,
papagajske narave svojih molitev v otroštvu.

Morda se bo dal v reakciji zoper to prepričati,
da si bo prizadeval za nekaj docela spontanega,
ponotranjenega, neformalnega in nepredpisane-
ga; in to bo za začetnika pomenilo poskus, da bi
zbudil v sebi neko nejasno pobožno razpoloženje, v
katerem prava koncentracija volje ter razuma nista udeleženi.

3.del, tretjega dela

Kadar sta dve človeški bitji že leta živeli
skupaj se navadno primeri, da ima vsako izmed
njiju zvene glasu in izraze na obrazu, ki drugo
skoraj neznosno dražijo. Deluj na tem. V celoti
spravi svojemu pacientu v zavest tisto materino
posebno vzdigovanje obrvi, ki se mu je priskutilo
že v otroških letih, in napelji ga k pomisli, kako
zelo mu je to zoprno.

Naj domneva, da mati ve,
kako je to dražeče, in da to počenja, da bi ga
dražila - če se spoznaš na svoj posel, ne bo
zapazil, kako neznansko neverjetna je ta pod-
domena. In seveda nikakor ne dopusti, da bi
posumil, kako ima tudi on zvene in poglede, ki
mater podobno dražijo. Ker sam sebe ne more
videti ali slišati, se da to zlahka opraviti.

4. V civiliziranem življenju se domača mržnja
ponavadi izraža z izrekanjem reči, ki bi se zdele
na papirju čisto nedolžne (besede niso žaljive),
vendar izrečene s takim glasom ali v takem
trenutku niso dosti drugačne od klofute po
obrazu. Da obdržiš to igro v teku, morata oba z
Lakotnikom poskrbeti, da bo imel vsak izmed teh
dveh tepcev nekakšna dvojna merila.

Tvoj pacient mora zahtevati, da se vse, kar izreče on sam,
sprejme dobesedno in presoja preprosto po de-
janskih besedah, medtem ko hkrati vse, kar
izreče mati, presoja s popolno in povsem pre-
očutljivo interpretacijo zvena, sobesedila in
domnevnega namena. Njo je treba spodbujati, da
se bo do njega vedla prav tako.

2.del, tretjega dela

v položaj, v katerem se bo lahko celo uro ukvarjal
s spraševanjem vesti, ne da bi odkril katero koli
od tistih dejstev o samem sebi, ki so popolnoma
očitna vsakomur, kdor je kdaj živel z njim pod isto
streho ali delal v istem uradu.

2. Brez dvoma je nemogoče preprečiti, da bi ne
molil za svojo mater, imamo pa pripomočke, s
katerimi lahko naredimo te molitve neškodljive.

Poskrbi, da bodo vselej zelo ?poduhovljene?, da se
bodo vedno ukvarjale s stanjem njene duše in
nikoli z njenim revmatizmom. To bo imelo dvoje
prednosti.

Prvič, njegova pozornost se bo zadrže-
vala ob tistem, kar so po njegovem njeni grehi, ti
pa ga z obzirnim usmerjanjem lahko napelješ, da
bo s tem mislil katero koli njeno početje, ki je
neprijetno ali nadležno zanj samega.

Tako lahko še in še bezaš po praskah tistega dne, da bodo še
malo bolj skelele, celo tedaj, ko je on na kolenih;
ta operacija ni prav nič težavna in videl boš, da je
prav kratkočasna. Drugič, ker bodo njegove pred-
stave o njeni duši zelo približne in dostikrat
zmotne, bo pravzaprav molil za umišljeno osebo,
tvoja naloga pa bo, da narediš to umišljeno osebo
vsak dan manj podobno resnični materi - jezikavi
stari gospe pri zajtrkovalni mizici.

Sčasoma lahko razcep tako razširiš, da se nobena misel ali čustvo
iz njegovih molitev za umišljeno mater ne bo prelila v njegovo ravnanje z resnično materjo. Nekatere od svojih lastnih pacientov sem tako dobro obvladoval, da sem jih lahko s hipnim
opominom obrnil od goreče molitve za ženino ali sinovo "dušo" k temu, da so brez slabe vesti pretepali ali žalili resnično ženo ali sina.

1.del, tretjega dela

MOJ DRAGI PELINKO,

zelo zadovoljen sem s tistim, kar mi
pripoveduješ o razmerju tega mladega moža do
njegove matere.

Vendar moraš svojo prednost še bolj izrabiti.
Sovražnik bo deloval iz središča navzven in bo pri tem pacientovo ravnanje postopoma čedalje bolj podrejal novim merilom, in
tako utegne vsak hip doseči njegovo vedenje do
stare gospe.
Moraš ga prehiteti. Ostani v tesnem
stiku z našim kolegom Lakotnikom, ki ima na
skrbi mater, in oba skupaj vzpostavita v tej hiši
dobro utrjeno navado medsebojnega nagajanja;
vsakdanje zbadanje.

Koristne so naslednje metode:

I .Zaposluj njegove misli z notranjim življenjem.
On misli, da je njegova spreobrnitev nekaj znotraj
njega, zato je njegova pozornost za zdaj usmerjena
predvsem k stanjem njegovega lastnega duha - ali
bolje, k tisti njihovi zelo prečiščeni različici,
katero mu edino lahko dovoliš, da jo vidi.

To spodbujaj. Odvračaj njegovega duha od najosnov-
nejših dolžnosti tako, da ga usmerjaš k najbolj
vzvišenim in poduhovljenim. Zaostruj tisto nad-
vse koristno človeško značilnost, zanemarjanje
očitnih reči in grozo pred njimi.

4.del, drugega dela

Ni ti treba narediti nič drugega kakor
odvračati od njegovih misli vprašanje: ?Če se
imam jaz, glede na to, da sem, kakršen sem, v
nekem smislu za kristjana, zakaj naj bi tedaj razne
slabosti tistih ljudi v sosednji klopi dokazovale,
da je njihova vera samo hinavščina in navada??

Morda boš vprašal, ali je mogoče celo v duhu,
kakršen je človeški, tako očitni misli preprečiti,
da bi se utrnila. Je, Pelinko, je! Ravnaj z njim
pravilno, pa mu kratko malo ne bo padla v glavo.

Še zdaleč ni bil zadosti dolgo s Sovražnikom, da
bi že imel kaj resnične ponižnosti. Tisto, kar
govori, četudi na kolenih, o svoji lastni grešnosti,
je samo papagajstvo. Na dnu še vedno verjame, da
je dosegel zelo ugoden kredit v Sovražnikovi
poslovni knjigi, ko je dopustil, da so ga spreobrni-
li, in misli, da kaže veliko ponižnosi in blagohot-
nost, da sploh hodi v cerkev s temi ?filistrskimi?,
navadnimi sosedi. Obdrži ga v takem stanju duha,
dokler le moreš.

Tvoj ljubeči Te stric
ZVITOPER

3.del, drugega dela

Pošteno se torej potrudi za tisto razočaranje ali
upad, do katerega bo pri pacientu zagotovo prišlo
v prvih nekaj tednih po vstopu v Cerkev.

Sovražnik dopušča, da pride do takega razočaranja na
pragu slehernega človeškega prizadevanja. Do
tega pride, ko se deček, ki so ga v otroški sobi
očarale Zgodbe iz Odiseje, vneto loti zaresnega
učenja grščine.

Do tega pride, ko se zaljubljenca poročita in se lotita resnične naloge, da bi se
naučila živeti skupaj. Na vsakem življenjskem
področju to razočaranje znamuje prehod od sanjavih teženj k truda polni dejavnosti.

Sovražnik sprejema to tveganje, ker si za čudo umišlja, da
bo iz vse te ostudne male človeške golazni naredil
tisto kar imenuje svoje ?svobodne? ljubljence in služabnike - ?sinovi je beseda, ki jo uporablja v
svoji trdovratni želji, da bi ponižal celotni duhovni
svet z nenaravnimi razmerji s temi dvonožci.

Ker želi njihovo svobodo, jih ne mara pripeljati že
samo z njihovimi čustvi in navadami do katerega
od ciljev, ki jim jih zastavlja: pušča jih, naj to
naredijo sami od sebe.

In tukaj tiči priložnost Za nas. Pa tudi, zapomni si, tu preži na nas nevarnost. Če le uspešno prebijejo to začetno sušo,
postanejo dosti manj odvisni od čustev in jih je zato dosti težje izkušati.

Doslej sem pisal z domnevo, da ljudje v sosednji klopi ne ponujajo nobenega razumnega razloga za
razočaranje. Seveda, če ga pa ponujajo, če pacient ve, da je ženska s trapastim klobukom fanatična
igravka bridža ali mož s škripajočimi čevlji skopuh in oderuh - tedaj je tvoja naloga toliko lažja.

2.del, drugega dela

Poskrbi, da bo njegov duh frfotal med izrazom, kakršen je ?Kristusovo
telo?, in resničnimi obrazi v sosednji klopi. Kaj-
pada je prav malo pomembno, kakšne vrste ljudje
dejansko sedijo v tej sosednji klopi. Lahko da za
enega izmed njih veš, da je velik bojevnik na
Sovražnikovi strani.

Nič ne de. Tvoj pacient, hvala
Našemu Očetu tam Spodaj, je butec. Če bo le
kateri izmed teh sosedov pel neubrano, ali imel
čevlje, ki škripljejo, ali dvojni podbradek, ali
čudaško obleko, bo pacient prav zlahka verjel, da
mora biti zato tudi njihovo verovanje nekako
smešno.

Na tej sedanji stopnji, vidiš, ima v duhu
o ?kristjanih? neko predstavo, o kateri misli, da je
duhovna, pa je v resnici večidel slikovna. Njegov
duh je poln tog in sandal in oklepov in bosih nog,
in že samo dejstvo, da drugi ljudje v cerkvi nosijo
moderne obleke, je zanj zaresna - čeprav kajpada
nezavedna - težava.

Nikdar ne dovoli, da bi prišla
na površje; nikdar mu ne dovoli, da bi vprašal,
kakšen videz je pričakoval od njih. V njegovem
duhu zdaj vzdržuj vse zamegljeno, potem pa boš
imel na voljo eelo večnost, ko se boš lahko
kratkočasil s tem, da boš v njem ustvaril jasnost
tiste posebne vrste, kakršno premore Pekel.

1.del, drugega dela

MOJ DRAGI PELINKO,

z resno nejevoljo ugotavljam, da je tvoj pacient postal kristjan. Ne vdajaj se upanju, da
boš ušel običajni kazni; prav res, upam celo, da bi si v svojih boljših trenutkih česa takega komajda zaželel.

Za zdaj pa se moramo v položaju znajti, kolikor se pač da. Ni nam treba obupavati; na
stotine teh odraslih spreobrnjencev se je po kratkem bivanju v Sovražnikovem taboru vrnilo
na pravo pot in so zdaj pri nas.

Vse pacientove navade, tako duševne kakor telesne, so še zmerom nam v prid.

Ena naših velikih zaveznic je dandanes Cerkev sama. Ne razumi me napak. Ne mislim Cerkve,
kakršno vidimo, kako se razpenja skozi ves prostor in čas, zakoreninjena v večnosti, strašna
kakor armada s prapori.

To, priznam, je prizor, ob katerem postane našim najdrznejšim skušnjav-
cem neprijetno. Ampak na srečo je tem človeškim
bitjem povsem neviden.

Vse, kar tvoj pacient vidi, je napol dokončani ponaredek gotske stavbe na
novi parceli. Ko vstopi, zagleda špecerista iz soseščine s precej maziljenim izrazom na licu, ki
prihiti, da bi mu ponudil oguljeno knjižico, v kateri je liturgija, ki je nobeden izmed njiju ne razume in zanikrno knjižico v kateri so popačena besedila nabožnega pesništva, večidel slabega in v zelo drobnem tisku.

Ko pride do svoje klopi in se ozre okrog sebe, zagleda prav tisti izbor svojih sosedov, katerih se je dotlej ogibal. Kar krepko se moraš opreti na te sosede.

2.del, prvega dela

Ko bi bil zgubil glavo in se spustil v bran z argumentiranjem, bi bilo po meni. Vendar
nisem bil tak bedak.

Nemudoma sem udaril moža po tistem delu, ki ga najbolj obvladam, in sem
namignil da je zdajle ravno čas, da bi kaj pojužinal.
Sovražnik je verjetno v nasprotju s tem namignil (saj veš, kako nikoli ne moreš prau
slišati, kaj jim reče), da je to pomembnejše od južine.

Vsaj mislim, da je moralo biti to njegovo sporočilo, saj se je pacientu obraz vidno razjasnil,
ko sem rekel: "Saj. Zares preveč pomembno, da bi se tega lotil konec dopoldneva"; in to tedaj, ko sem pristavil: "Dosti boljše, da se vrnem po kosilu in se v to poglobim svežega duha," je bil že na pol poti proti vratom.

Kakor hitro je bil na cesti, je bil boj dobljen. Pokazal sem mu kolporterja, ki je
kriče prodajal opoldanski časnik, in avtobus št. 73, ki je peljal mimo, in preden je prišel do znožja
stopnic, sem ga pripravil do neomajnega prepričanja, da ne glede na to, kako čudne misli šinejo
Človeku v glavo, kadar je zaprt sam s svojimi knjigami, zdrava doza ?resničnega življenja? (s tem je mislil avtobus in kolporterja) zadostuje, da mu pokaže, kako vse "tovrstne reči" pač ne morejo biti res.

Vedel je, da je za las ušel, in je v poznejših letih rad govoril o "tistem neartikuliranem čutu za
dejanskost, ki je naše najtrdnejše varstvo pred zablodami gole logike". Zdaj je na varnem v hiši Našega Očeta.

1.del , prvega dela

MOJ DRAGI PELINKO,

jemljem na znanje tvoje pripovedovanje o
tem, kako si vodil branje svojega pacienta in pazil,
da se je veliko družil s svojim materialističnim
prijateljem.

Vendar ali nisi pri tem majčkeno naiven? Sliši se tako,kakor, da
misliš, da so dokazi tisto, s čimer bi ga mogel obvarovati pred
Sovražnikovimi kremplji.

To bi utegnilo biti tako,ko bi bil živel nekaj stoletij bolj zgodaj. Tisti čas so
človeška bitja še precej dobro vedela, kdaj je neka reč dokazana in kdaj ni;
in če je bila dokazana, so jo tudi zares verjeli.

Še so povezovali mišljenje z delovanjem in so bili pripravljeni spremeniti svoj
način življenja, če je to sledilo iz verige sklepanja.

Vendar smo to tako s tedenskim časopisjem kakor z drugim takim orožjem precej spremenili. Tvoj
mladi mož je bil prav od deških let naprej navajen, da mu v glavi hkrati poplesuje ducat nezdružljivih
filozofij.

0 doktrinah ne premišlja kot o prvenstveno "resničnih" ali "lažnih", marveč kot o ?akademskih? ali praktičnih ?zastarelih? ali ?sodobnih?, "konvencionalnih" ali ?brezobzirnih?.
Tvoj najboljši zaveznik pri tem, ko ga boš odvračal od Cerkve, je žargon, ne argument. Ne trati časa s
poskušanjem, da bi ga prepričal, kako je materializem resničen! Prepričaj ga, da je močan, ali
krepak, ali pogumen - to je filozofija prihodnosti.
To je tisti način premišljanja, ki mu je všeč.

Težava z razpravljanjem je v tem, da premakne
celoten spopad prav na Sovražnikovo ozemlje.
Tudi On zna razpravljati; medtem ko se že stoletja
vidi, da je pri zares praktični propagandi tiste
vrste, kakršno predlagam jaz, veliko slabši od
Našega Očeta tam Spodaj. Že s samim dejanjem
argumentiranja prebudiš pacientov razum; in ko je
enkrat prebujen, kdo bi mogel predvideti izid.

Celo če se da posamezna miselna veriga zasukati
tako, da se izteče nam v prid, boš videl, da si pri
svojem pacientu krepil usodno navado, da obrača
pozornost k univerzalnim vprašanjem in jo od-
vrača od toka neposrednih čutnih izkušenj. Tvoja
naloga je, da njegovo pozornost usmeriš k temu
toku. Nauči ga, da ga bo imenoval ?resnično
življenje?, in ne pusti mu, da bi vprašal, kaj mu
pomeni beseda ?resnično?.

Zapomni si, da on ni čisti duh, kakor si ti. Ker
nikoli nisi bil človeško bitje (oh, ta Sovražnikova
priskutna prednost!), tudi ne razumeš, kako so ta
bitja zasužnjena pritiskom vsakdanjosti. Nekoč
sem imel pacienta, čvrstega ateista, ki je imel
navado študirati v Britanskem muzeju.
Nekega dne, ko je sedel in bral, sem v njegovem duhu
zagledal verigo misli, ki je začela potekati v
napačno smer. Kajpada je bil tisti hip Sovražnik
ob njegovi strani. Preden sem se dobro zavedel,
sem že videl, kako se je zamajalo moje dvajsetletno delo.

Predgovor

PREDGOVOR

Nimam namena pojasnjevati, kako mi je korespondenca, ki jo zdaj ponujam občinstvu
prišla v roke.

Dve enakovredni in nasprotujoči si zmoti sta, v kateri lahko zapade naš rod glede na hudiče. Ena
je ta, da ne verjameš v njihov obstoj. Druga je, da verjameš in se zanje čezmerno in nezdravo za-
nimaš. Oni sami so enako veseli obeh zmot in z enakim navdušenjem pozdravljajo materialista ali čarovnika.

Pisavo te vrste, kakršna je uporabljena v pričujoči knjigi, prav lahko razbere vsakdo,
kakor hitro je razvozlal zvijačo; vendar ne maram, da bi se zlovoljni in razdražljivi ljudje ključa
naučili pri meni.

Bravcem svetujem, naj si zapomnijo, da je hudič lažnivec. Ne smemo imeti za resnično vse, kar
pravi Zvitoper, celo z njegovega lastnega stališča ne. Nič nisem poskušal dognati, kdo so človeška bitja, omenjena v pismih; vendar se mi zdi prav malo verjetno, da bi bili portreti, npr. tisti očeta
Gorečnika ali pacientove matere, povsem pravični. Pobožne želje imajo tako v Peklu kakor na
zemlji.

Za sklep naj pristavim, da nisem prav nič poskušal dognati časovnega zapovrstja pisem.
Kaže, da je bilo tisto s številko XVII sestavljeno, preden se je začelo resno racioniranje živil; v
splošnem pa se zdi, da peklenska metoda datiranja nima nikakršnega razmerja do zemeljskega
časa, in jaz je tudi nisem poskušal obnavljati.

Potek vojne v Evropi, razen kolikor se je tu in tam primerilo, da je posegel v duhovno stanje posameznega človeškega bitja, Zvitopera očitno sploh ni zanimal.

C. S, Lewis

Magdalen College
5, julija 1941


P.S.
Objavljamo z dovoljenjem sovražnika.

Pisma izkušenega hudiča, uvod

Najboljši način, kako izženeš hudiča, če se noče podvreči besedilom Svetege pisma,je ta, da se mu posmehuješ in rogaš, kajti zaničevanja ne prenese."

Luter


Hudič... ošabni duh... ne trpi, da bi se mu posmehovali.

Thomas More