Predgovor

PREDGOVOR

Nimam namena pojasnjevati, kako mi je korespondenca, ki jo zdaj ponujam občinstvu
prišla v roke.

Dve enakovredni in nasprotujoči si zmoti sta, v kateri lahko zapade naš rod glede na hudiče. Ena
je ta, da ne verjameš v njihov obstoj. Druga je, da verjameš in se zanje čezmerno in nezdravo za-
nimaš. Oni sami so enako veseli obeh zmot in z enakim navdušenjem pozdravljajo materialista ali čarovnika.

Pisavo te vrste, kakršna je uporabljena v pričujoči knjigi, prav lahko razbere vsakdo,
kakor hitro je razvozlal zvijačo; vendar ne maram, da bi se zlovoljni in razdražljivi ljudje ključa
naučili pri meni.

Bravcem svetujem, naj si zapomnijo, da je hudič lažnivec. Ne smemo imeti za resnično vse, kar
pravi Zvitoper, celo z njegovega lastnega stališča ne. Nič nisem poskušal dognati, kdo so človeška bitja, omenjena v pismih; vendar se mi zdi prav malo verjetno, da bi bili portreti, npr. tisti očeta
Gorečnika ali pacientove matere, povsem pravični. Pobožne želje imajo tako v Peklu kakor na
zemlji.

Za sklep naj pristavim, da nisem prav nič poskušal dognati časovnega zapovrstja pisem.
Kaže, da je bilo tisto s številko XVII sestavljeno, preden se je začelo resno racioniranje živil; v
splošnem pa se zdi, da peklenska metoda datiranja nima nikakršnega razmerja do zemeljskega
časa, in jaz je tudi nisem poskušal obnavljati.

Potek vojne v Evropi, razen kolikor se je tu in tam primerilo, da je posegel v duhovno stanje posameznega človeškega bitja, Zvitopera očitno sploh ni zanimal.

C. S, Lewis

Magdalen College
5, julija 1941


P.S.
Objavljamo z dovoljenjem sovražnika.