MOJ DRAGI PELINKO,
z resno nejevoljo ugotavljam, da je tvoj pacient postal kristjan. Ne vdajaj se upanju, da
boš ušel običajni kazni; prav res, upam celo, da bi si v svojih boljših trenutkih česa takega komajda zaželel.
Za zdaj pa se moramo v položaju znajti, kolikor se pač da. Ni nam treba obupavati; na
stotine teh odraslih spreobrnjencev se je po kratkem bivanju v Sovražnikovem taboru vrnilo
na pravo pot in so zdaj pri nas.
Vse pacientove navade, tako duševne kakor telesne, so še zmerom nam v prid.
Ena naših velikih zaveznic je dandanes Cerkev sama. Ne razumi me napak. Ne mislim Cerkve,
kakršno vidimo, kako se razpenja skozi ves prostor in čas, zakoreninjena v večnosti, strašna
kakor armada s prapori.
To, priznam, je prizor, ob katerem postane našim najdrznejšim skušnjav-
cem neprijetno. Ampak na srečo je tem človeškim
bitjem povsem neviden.
Vse, kar tvoj pacient vidi, je napol dokončani ponaredek gotske stavbe na
novi parceli. Ko vstopi, zagleda špecerista iz soseščine s precej maziljenim izrazom na licu, ki
prihiti, da bi mu ponudil oguljeno knjižico, v kateri je liturgija, ki je nobeden izmed njiju ne razume in zanikrno knjižico v kateri so popačena besedila nabožnega pesništva, večidel slabega in v zelo drobnem tisku.
Ko pride do svoje klopi in se ozre okrog sebe, zagleda prav tisti izbor svojih sosedov, katerih se je dotlej ogibal. Kar krepko se moraš opreti na te sosede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar