MOJ DRAGI PELINKO,
z resno nejevoljo ugotavljam, da je tvoj pacient postal kristjan. Ne vdajaj se upanju, da
boš ušel običajni kazni; prav res, upam celo, da bi si v svojih boljših trenutkih česa takega komajda zaželel.
Za zdaj pa se moramo v položaju znajti, kolikor se pač da. Ni nam treba obupavati; na
stotine teh odraslih spreobrnjencev se je po kratkem bivanju v Sovražnikovem taboru vrnilo
na pravo pot in so zdaj pri nas.
Vse pacientove navade, tako duševne kakor telesne, so še zmerom nam v prid.
Ena naših velikih zaveznic je dandanes Cerkev sama. Ne razumi me napak. Ne mislim Cerkve,
kakršno vidimo, kako se razpenja skozi ves prostor in čas, zakoreninjena v večnosti, strašna
kakor armada s prapori.
To, priznam, je prizor, ob katerem postane našim najdrznejšim skušnjav-
cem neprijetno. Ampak na srečo je tem človeškim
bitjem povsem neviden.
Vse, kar tvoj pacient vidi, je napol dokončani ponaredek gotske stavbe na
novi parceli. Ko vstopi, zagleda špecerista iz soseščine s precej maziljenim izrazom na licu, ki
prihiti, da bi mu ponudil oguljeno knjižico, v kateri je liturgija, ki je nobeden izmed njiju ne razume in zanikrno knjižico v kateri so popačena besedila nabožnega pesništva, večidel slabega in v zelo drobnem tisku.
Ko pride do svoje klopi in se ozre okrog sebe, zagleda prav tisti izbor svojih sosedov, katerih se je dotlej ogibal. Kar krepko se moraš opreti na te sosede.
četrtek, junij 30, 2005
2.del, prvega dela
Ko bi bil zgubil glavo in se spustil v bran z argumentiranjem, bi bilo po meni. Vendar
nisem bil tak bedak.
Nemudoma sem udaril moža po tistem delu, ki ga najbolj obvladam, in sem
namignil da je zdajle ravno čas, da bi kaj pojužinal.
Sovražnik je verjetno v nasprotju s tem namignil (saj veš, kako nikoli ne moreš prau
slišati, kaj jim reče), da je to pomembnejše od južine.
Vsaj mislim, da je moralo biti to njegovo sporočilo, saj se je pacientu obraz vidno razjasnil,
ko sem rekel: "Saj. Zares preveč pomembno, da bi se tega lotil konec dopoldneva"; in to tedaj, ko sem pristavil: "Dosti boljše, da se vrnem po kosilu in se v to poglobim svežega duha," je bil že na pol poti proti vratom.
Kakor hitro je bil na cesti, je bil boj dobljen. Pokazal sem mu kolporterja, ki je
kriče prodajal opoldanski časnik, in avtobus št. 73, ki je peljal mimo, in preden je prišel do znožja
stopnic, sem ga pripravil do neomajnega prepričanja, da ne glede na to, kako čudne misli šinejo
Človeku v glavo, kadar je zaprt sam s svojimi knjigami, zdrava doza ?resničnega življenja? (s tem je mislil avtobus in kolporterja) zadostuje, da mu pokaže, kako vse "tovrstne reči" pač ne morejo biti res.
Vedel je, da je za las ušel, in je v poznejših letih rad govoril o "tistem neartikuliranem čutu za
dejanskost, ki je naše najtrdnejše varstvo pred zablodami gole logike". Zdaj je na varnem v hiši Našega Očeta.
nisem bil tak bedak.
Nemudoma sem udaril moža po tistem delu, ki ga najbolj obvladam, in sem
namignil da je zdajle ravno čas, da bi kaj pojužinal.
Sovražnik je verjetno v nasprotju s tem namignil (saj veš, kako nikoli ne moreš prau
slišati, kaj jim reče), da je to pomembnejše od južine.
Vsaj mislim, da je moralo biti to njegovo sporočilo, saj se je pacientu obraz vidno razjasnil,
ko sem rekel: "Saj. Zares preveč pomembno, da bi se tega lotil konec dopoldneva"; in to tedaj, ko sem pristavil: "Dosti boljše, da se vrnem po kosilu in se v to poglobim svežega duha," je bil že na pol poti proti vratom.
Kakor hitro je bil na cesti, je bil boj dobljen. Pokazal sem mu kolporterja, ki je
kriče prodajal opoldanski časnik, in avtobus št. 73, ki je peljal mimo, in preden je prišel do znožja
stopnic, sem ga pripravil do neomajnega prepričanja, da ne glede na to, kako čudne misli šinejo
Človeku v glavo, kadar je zaprt sam s svojimi knjigami, zdrava doza ?resničnega življenja? (s tem je mislil avtobus in kolporterja) zadostuje, da mu pokaže, kako vse "tovrstne reči" pač ne morejo biti res.
Vedel je, da je za las ušel, in je v poznejših letih rad govoril o "tistem neartikuliranem čutu za
dejanskost, ki je naše najtrdnejše varstvo pred zablodami gole logike". Zdaj je na varnem v hiši Našega Očeta.
sreda, junij 29, 2005
1.del , prvega dela
MOJ DRAGI PELINKO,
jemljem na znanje tvoje pripovedovanje o
tem, kako si vodil branje svojega pacienta in pazil,
da se je veliko družil s svojim materialističnim
prijateljem.
Vendar ali nisi pri tem majčkeno naiven? Sliši se tako,kakor, da
misliš, da so dokazi tisto, s čimer bi ga mogel obvarovati pred
Sovražnikovimi kremplji.
To bi utegnilo biti tako,ko bi bil živel nekaj stoletij bolj zgodaj. Tisti čas so
človeška bitja še precej dobro vedela, kdaj je neka reč dokazana in kdaj ni;
in če je bila dokazana, so jo tudi zares verjeli.
Še so povezovali mišljenje z delovanjem in so bili pripravljeni spremeniti svoj
način življenja, če je to sledilo iz verige sklepanja.
Vendar smo to tako s tedenskim časopisjem kakor z drugim takim orožjem precej spremenili. Tvoj
mladi mož je bil prav od deških let naprej navajen, da mu v glavi hkrati poplesuje ducat nezdružljivih
filozofij.
0 doktrinah ne premišlja kot o prvenstveno "resničnih" ali "lažnih", marveč kot o ?akademskih? ali praktičnih ?zastarelih? ali ?sodobnih?, "konvencionalnih" ali ?brezobzirnih?.
Tvoj najboljši zaveznik pri tem, ko ga boš odvračal od Cerkve, je žargon, ne argument. Ne trati časa s
poskušanjem, da bi ga prepričal, kako je materializem resničen! Prepričaj ga, da je močan, ali
krepak, ali pogumen - to je filozofija prihodnosti.
To je tisti način premišljanja, ki mu je všeč.
Težava z razpravljanjem je v tem, da premakne
celoten spopad prav na Sovražnikovo ozemlje.
Tudi On zna razpravljati; medtem ko se že stoletja
vidi, da je pri zares praktični propagandi tiste
vrste, kakršno predlagam jaz, veliko slabši od
Našega Očeta tam Spodaj. Že s samim dejanjem
argumentiranja prebudiš pacientov razum; in ko je
enkrat prebujen, kdo bi mogel predvideti izid.
Celo če se da posamezna miselna veriga zasukati
tako, da se izteče nam v prid, boš videl, da si pri
svojem pacientu krepil usodno navado, da obrača
pozornost k univerzalnim vprašanjem in jo od-
vrača od toka neposrednih čutnih izkušenj. Tvoja
naloga je, da njegovo pozornost usmeriš k temu
toku. Nauči ga, da ga bo imenoval ?resnično
življenje?, in ne pusti mu, da bi vprašal, kaj mu
pomeni beseda ?resnično?.
Zapomni si, da on ni čisti duh, kakor si ti. Ker
nikoli nisi bil človeško bitje (oh, ta Sovražnikova
priskutna prednost!), tudi ne razumeš, kako so ta
bitja zasužnjena pritiskom vsakdanjosti. Nekoč
sem imel pacienta, čvrstega ateista, ki je imel
navado študirati v Britanskem muzeju.
Nekega dne, ko je sedel in bral, sem v njegovem duhu
zagledal verigo misli, ki je začela potekati v
napačno smer. Kajpada je bil tisti hip Sovražnik
ob njegovi strani. Preden sem se dobro zavedel,
sem že videl, kako se je zamajalo moje dvajsetletno delo.
jemljem na znanje tvoje pripovedovanje o
tem, kako si vodil branje svojega pacienta in pazil,
da se je veliko družil s svojim materialističnim
prijateljem.
Vendar ali nisi pri tem majčkeno naiven? Sliši se tako,kakor, da
misliš, da so dokazi tisto, s čimer bi ga mogel obvarovati pred
Sovražnikovimi kremplji.
To bi utegnilo biti tako,ko bi bil živel nekaj stoletij bolj zgodaj. Tisti čas so
človeška bitja še precej dobro vedela, kdaj je neka reč dokazana in kdaj ni;
in če je bila dokazana, so jo tudi zares verjeli.
Še so povezovali mišljenje z delovanjem in so bili pripravljeni spremeniti svoj
način življenja, če je to sledilo iz verige sklepanja.
Vendar smo to tako s tedenskim časopisjem kakor z drugim takim orožjem precej spremenili. Tvoj
mladi mož je bil prav od deških let naprej navajen, da mu v glavi hkrati poplesuje ducat nezdružljivih
filozofij.
0 doktrinah ne premišlja kot o prvenstveno "resničnih" ali "lažnih", marveč kot o ?akademskih? ali praktičnih ?zastarelih? ali ?sodobnih?, "konvencionalnih" ali ?brezobzirnih?.
Tvoj najboljši zaveznik pri tem, ko ga boš odvračal od Cerkve, je žargon, ne argument. Ne trati časa s
poskušanjem, da bi ga prepričal, kako je materializem resničen! Prepričaj ga, da je močan, ali
krepak, ali pogumen - to je filozofija prihodnosti.
To je tisti način premišljanja, ki mu je všeč.
Težava z razpravljanjem je v tem, da premakne
celoten spopad prav na Sovražnikovo ozemlje.
Tudi On zna razpravljati; medtem ko se že stoletja
vidi, da je pri zares praktični propagandi tiste
vrste, kakršno predlagam jaz, veliko slabši od
Našega Očeta tam Spodaj. Že s samim dejanjem
argumentiranja prebudiš pacientov razum; in ko je
enkrat prebujen, kdo bi mogel predvideti izid.
Celo če se da posamezna miselna veriga zasukati
tako, da se izteče nam v prid, boš videl, da si pri
svojem pacientu krepil usodno navado, da obrača
pozornost k univerzalnim vprašanjem in jo od-
vrača od toka neposrednih čutnih izkušenj. Tvoja
naloga je, da njegovo pozornost usmeriš k temu
toku. Nauči ga, da ga bo imenoval ?resnično
življenje?, in ne pusti mu, da bi vprašal, kaj mu
pomeni beseda ?resnično?.
Zapomni si, da on ni čisti duh, kakor si ti. Ker
nikoli nisi bil človeško bitje (oh, ta Sovražnikova
priskutna prednost!), tudi ne razumeš, kako so ta
bitja zasužnjena pritiskom vsakdanjosti. Nekoč
sem imel pacienta, čvrstega ateista, ki je imel
navado študirati v Britanskem muzeju.
Nekega dne, ko je sedel in bral, sem v njegovem duhu
zagledal verigo misli, ki je začela potekati v
napačno smer. Kajpada je bil tisti hip Sovražnik
ob njegovi strani. Preden sem se dobro zavedel,
sem že videl, kako se je zamajalo moje dvajsetletno delo.
torek, junij 28, 2005
Predgovor
PREDGOVOR
Nimam namena pojasnjevati, kako mi je korespondenca, ki jo zdaj ponujam občinstvu
prišla v roke.
Dve enakovredni in nasprotujoči si zmoti sta, v kateri lahko zapade naš rod glede na hudiče. Ena
je ta, da ne verjameš v njihov obstoj. Druga je, da verjameš in se zanje čezmerno in nezdravo za-
nimaš. Oni sami so enako veseli obeh zmot in z enakim navdušenjem pozdravljajo materialista ali čarovnika.
Pisavo te vrste, kakršna je uporabljena v pričujoči knjigi, prav lahko razbere vsakdo,
kakor hitro je razvozlal zvijačo; vendar ne maram, da bi se zlovoljni in razdražljivi ljudje ključa
naučili pri meni.
Bravcem svetujem, naj si zapomnijo, da je hudič lažnivec. Ne smemo imeti za resnično vse, kar
pravi Zvitoper, celo z njegovega lastnega stališča ne. Nič nisem poskušal dognati, kdo so človeška bitja, omenjena v pismih; vendar se mi zdi prav malo verjetno, da bi bili portreti, npr. tisti očeta
Gorečnika ali pacientove matere, povsem pravični. Pobožne želje imajo tako v Peklu kakor na
zemlji.
Za sklep naj pristavim, da nisem prav nič poskušal dognati časovnega zapovrstja pisem.
Kaže, da je bilo tisto s številko XVII sestavljeno, preden se je začelo resno racioniranje živil; v
splošnem pa se zdi, da peklenska metoda datiranja nima nikakršnega razmerja do zemeljskega
časa, in jaz je tudi nisem poskušal obnavljati.
Potek vojne v Evropi, razen kolikor se je tu in tam primerilo, da je posegel v duhovno stanje posameznega človeškega bitja, Zvitopera očitno sploh ni zanimal.
C. S, Lewis
Magdalen College
5, julija 1941
P.S.
Objavljamo z dovoljenjem sovražnika.
Nimam namena pojasnjevati, kako mi je korespondenca, ki jo zdaj ponujam občinstvu
prišla v roke.
Dve enakovredni in nasprotujoči si zmoti sta, v kateri lahko zapade naš rod glede na hudiče. Ena
je ta, da ne verjameš v njihov obstoj. Druga je, da verjameš in se zanje čezmerno in nezdravo za-
nimaš. Oni sami so enako veseli obeh zmot in z enakim navdušenjem pozdravljajo materialista ali čarovnika.
Pisavo te vrste, kakršna je uporabljena v pričujoči knjigi, prav lahko razbere vsakdo,
kakor hitro je razvozlal zvijačo; vendar ne maram, da bi se zlovoljni in razdražljivi ljudje ključa
naučili pri meni.
Bravcem svetujem, naj si zapomnijo, da je hudič lažnivec. Ne smemo imeti za resnično vse, kar
pravi Zvitoper, celo z njegovega lastnega stališča ne. Nič nisem poskušal dognati, kdo so človeška bitja, omenjena v pismih; vendar se mi zdi prav malo verjetno, da bi bili portreti, npr. tisti očeta
Gorečnika ali pacientove matere, povsem pravični. Pobožne želje imajo tako v Peklu kakor na
zemlji.
Za sklep naj pristavim, da nisem prav nič poskušal dognati časovnega zapovrstja pisem.
Kaže, da je bilo tisto s številko XVII sestavljeno, preden se je začelo resno racioniranje živil; v
splošnem pa se zdi, da peklenska metoda datiranja nima nikakršnega razmerja do zemeljskega
časa, in jaz je tudi nisem poskušal obnavljati.
Potek vojne v Evropi, razen kolikor se je tu in tam primerilo, da je posegel v duhovno stanje posameznega človeškega bitja, Zvitopera očitno sploh ni zanimal.
C. S, Lewis
Magdalen College
5, julija 1941
P.S.
Objavljamo z dovoljenjem sovražnika.
Pisma izkušenega hudiča, uvod
Najboljši način, kako izženeš hudiča, če se noče podvreči besedilom Svetege pisma,je ta, da se mu posmehuješ in rogaš, kajti zaničevanja ne prenese."
Luter
Hudič... ošabni duh... ne trpi, da bi se mu posmehovali.
Thomas More
Luter
Hudič... ošabni duh... ne trpi, da bi se mu posmehovali.
Thomas More
Naročite se na:
Objave (Atom)