MOJ DRAGI PELINKO,
jemljem na znanje tvoje pripovedovanje o
tem, kako si vodil branje svojega pacienta in pazil,
da se je veliko družil s svojim materialističnim
prijateljem.
Vendar ali nisi pri tem majčkeno naiven? Sliši se tako,kakor, da
misliš, da so dokazi tisto, s čimer bi ga mogel obvarovati pred
Sovražnikovimi kremplji.
To bi utegnilo biti tako,ko bi bil živel nekaj stoletij bolj zgodaj. Tisti čas so
človeška bitja še precej dobro vedela, kdaj je neka reč dokazana in kdaj ni;
in če je bila dokazana, so jo tudi zares verjeli.
Še so povezovali mišljenje z delovanjem in so bili pripravljeni spremeniti svoj
način življenja, če je to sledilo iz verige sklepanja.
Vendar smo to tako s tedenskim časopisjem kakor z drugim takim orožjem precej spremenili. Tvoj
mladi mož je bil prav od deških let naprej navajen, da mu v glavi hkrati poplesuje ducat nezdružljivih
filozofij.
0 doktrinah ne premišlja kot o prvenstveno "resničnih" ali "lažnih", marveč kot o ?akademskih? ali praktičnih ?zastarelih? ali ?sodobnih?, "konvencionalnih" ali ?brezobzirnih?.
Tvoj najboljši zaveznik pri tem, ko ga boš odvračal od Cerkve, je žargon, ne argument. Ne trati časa s
poskušanjem, da bi ga prepričal, kako je materializem resničen! Prepričaj ga, da je močan, ali
krepak, ali pogumen - to je filozofija prihodnosti.
To je tisti način premišljanja, ki mu je všeč.
Težava z razpravljanjem je v tem, da premakne
celoten spopad prav na Sovražnikovo ozemlje.
Tudi On zna razpravljati; medtem ko se že stoletja
vidi, da je pri zares praktični propagandi tiste
vrste, kakršno predlagam jaz, veliko slabši od
Našega Očeta tam Spodaj. Že s samim dejanjem
argumentiranja prebudiš pacientov razum; in ko je
enkrat prebujen, kdo bi mogel predvideti izid.
Celo če se da posamezna miselna veriga zasukati
tako, da se izteče nam v prid, boš videl, da si pri
svojem pacientu krepil usodno navado, da obrača
pozornost k univerzalnim vprašanjem in jo od-
vrača od toka neposrednih čutnih izkušenj. Tvoja
naloga je, da njegovo pozornost usmeriš k temu
toku. Nauči ga, da ga bo imenoval ?resnično
življenje?, in ne pusti mu, da bi vprašal, kaj mu
pomeni beseda ?resnično?.
Zapomni si, da on ni čisti duh, kakor si ti. Ker
nikoli nisi bil človeško bitje (oh, ta Sovražnikova
priskutna prednost!), tudi ne razumeš, kako so ta
bitja zasužnjena pritiskom vsakdanjosti. Nekoč
sem imel pacienta, čvrstega ateista, ki je imel
navado študirati v Britanskem muzeju.
Nekega dne, ko je sedel in bral, sem v njegovem duhu
zagledal verigo misli, ki je začela potekati v
napačno smer. Kajpada je bil tisti hip Sovražnik
ob njegovi strani. Preden sem se dobro zavedel,
sem že videl, kako se je zamajalo moje dvajsetletno delo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar