3.del, tretjega dela

Kadar sta dve človeški bitji že leta živeli
skupaj se navadno primeri, da ima vsako izmed
njiju zvene glasu in izraze na obrazu, ki drugo
skoraj neznosno dražijo. Deluj na tem. V celoti
spravi svojemu pacientu v zavest tisto materino
posebno vzdigovanje obrvi, ki se mu je priskutilo
že v otroških letih, in napelji ga k pomisli, kako
zelo mu je to zoprno.

Naj domneva, da mati ve,
kako je to dražeče, in da to počenja, da bi ga
dražila - če se spoznaš na svoj posel, ne bo
zapazil, kako neznansko neverjetna je ta pod-
domena. In seveda nikakor ne dopusti, da bi
posumil, kako ima tudi on zvene in poglede, ki
mater podobno dražijo. Ker sam sebe ne more
videti ali slišati, se da to zlahka opraviti.

4. V civiliziranem življenju se domača mržnja
ponavadi izraža z izrekanjem reči, ki bi se zdele
na papirju čisto nedolžne (besede niso žaljive),
vendar izrečene s takim glasom ali v takem
trenutku niso dosti drugačne od klofute po
obrazu. Da obdržiš to igro v teku, morata oba z
Lakotnikom poskrbeti, da bo imel vsak izmed teh
dveh tepcev nekakšna dvojna merila.

Tvoj pacient mora zahtevati, da se vse, kar izreče on sam,
sprejme dobesedno in presoja preprosto po de-
janskih besedah, medtem ko hkrati vse, kar
izreče mati, presoja s popolno in povsem pre-
očutljivo interpretacijo zvena, sobesedila in
domnevnega namena. Njo je treba spodbujati, da
se bo do njega vedla prav tako.