Ko bi bil zgubil glavo in se spustil v bran z argumentiranjem, bi bilo po meni. Vendar
nisem bil tak bedak.
Nemudoma sem udaril moža po tistem delu, ki ga najbolj obvladam, in sem
namignil da je zdajle ravno čas, da bi kaj pojužinal.
Sovražnik je verjetno v nasprotju s tem namignil (saj veš, kako nikoli ne moreš prau
slišati, kaj jim reče), da je to pomembnejše od južine.
Vsaj mislim, da je moralo biti to njegovo sporočilo, saj se je pacientu obraz vidno razjasnil,
ko sem rekel: "Saj. Zares preveč pomembno, da bi se tega lotil konec dopoldneva"; in to tedaj, ko sem pristavil: "Dosti boljše, da se vrnem po kosilu in se v to poglobim svežega duha," je bil že na pol poti proti vratom.
Kakor hitro je bil na cesti, je bil boj dobljen. Pokazal sem mu kolporterja, ki je
kriče prodajal opoldanski časnik, in avtobus št. 73, ki je peljal mimo, in preden je prišel do znožja
stopnic, sem ga pripravil do neomajnega prepričanja, da ne glede na to, kako čudne misli šinejo
Človeku v glavo, kadar je zaprt sam s svojimi knjigami, zdrava doza ?resničnega življenja? (s tem je mislil avtobus in kolporterja) zadostuje, da mu pokaže, kako vse "tovrstne reči" pač ne morejo biti res.
Vedel je, da je za las ušel, in je v poznejših letih rad govoril o "tistem neartikuliranem čutu za
dejanskost, ki je naše najtrdnejše varstvo pred zablodami gole logike". Zdaj je na varnem v hiši Našega Očeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar